V družinskih podjetjih, vse poteka drugače.
Ko se dva posameznika spoznata, želita odigrati samo eno vlogo, in sicer postati par. Skrbi ju samo, kako bosta skupaj in kako bosta skupaj uživala. Ko se poročita, sta v vlogi moža in žene, njuna največja skrb pa postane preživetje (ustvariti si dom). Če sta ambiciozna ali nekako uspeta ustanoviti podjetje, sta v vlogi kapitalistov, ko ju predvsem skrbi, kako zaščititi kapital.
Takoj po ustanovitvi, podjetje tudi skupaj vodita, s čimer sta v vlogi menedžerjev, njuna skrb pa je uspešno vodenje in zaščita kapitala lastnikov. Ker na začetku ni dovolj kapitala, da bi podjetje samo vodila, se morata tudi dejavno vplesti vanj, s čimer sta v vlogi dejavnih sodelavcev, ko je njuna skrb, da so vse naloge v roku in kakovostno opravljene. Ker se kot zakonca prej ali slej odločita tudi za družino, se znajdeta v vlogi staršev, njuna prva skrb pa je poskrbeti za svoje potomstvo.
Ko sta v novi vlogi, se spremenijo tudi prioritete, kar pa ne pomeni, da drugih stvari ni več ali sta jih prestavila za nekaj časa. Ko sta v vlogi dejavnih delavcev, je zanju najpomembneje čim bolj ugoditi stranki, vendar sta istočasno v vlogi kapitalistov, torej je zanju najpomembneje, kako čim bolj povečati svoj kapital. Istočasno razmišljata, kako naj stranki čim več ponudita in kako naj od stranke čim več zaslužita. To sta samo dve vlogi, saj sta še istočasno menedžerja, starša, zakonca in posameznika.
Gre za zelo težaven psihološki pojav, kjer se član družinskega podjetja znajde v trenutku, ko stopi na to pot. Te poti namreč ni mogoče takoj prekiniti ali je prekiniti za kratek čas, ampak smo ves čas na njej.
Vloge direktorjev podjetij
Ker se ukvarjamo z reorganizacijo podjetij in reševanjem težav, smo izvedli raziskavo, v kateri nas je zanimalo ali se kak vzorec in napaka ponavljata v slovenskih podjetjih. V raziskavo je bilo vključenih 356 slovenskih podjetij, ki so predvsem družinskega tipa in imajo od 25 do 255 zaposlenih iz različnih dejavnosti.
Analiza je pokazala, da lahko podjetnike razdelimo v dva tipa. Na eni strani imamo podjetnike, ki obravnavajo svoje podjetje kot lastnega otroka. Na drugi strani pogosto srečujemo podjetnike s preglobokim socialnim čutom do svojih zaposlenih, ko ti do njih razvijejo enak odnos, kot do svojih otrok. Lahko rečemo, da vzamejo zaposlene za svoje otroke.
Podjetnik starš podjetju
Predvsem zanimive ugotovitve so bile pri tistih podjetnikih, ki niso znali ločiti osebno in poslovno življenje. Pravzaprav je bilo celotno njihovo življenje podjetje. Do njega se obnašajo kot do svojih otrok, vendar v neaktivnem smislu. Osnovno poslanstvo staršev je nadaljevanja »človeške vrste«. Torej bi morali biti starši neke vrste »trenerji« svojim otrokom.
Danes pa se vse pogosteje dogaja, da se starši obnašajo kot zaščitniki, torej kot da so otroci njihova last. In kadar govorimo o lastnini, jo želimo čim bolj nadzorovati in zavarovati. Tako veliko otrok ob polnoletnosti ni pripravljenih na realno življenje. Starši-podjetniki se do svojih otrok obnašajo, kot do svoje lastnine.
Podoben odnos je med podjetniki in njegovim družinskim podjetjem. Ti se obnašajo do podjetja, kot do svoje lastnine. Na prvo mesto svojega življenja postavijo podjetje, zanj so pripravljeni narediti popolnoma vse. Zaposlene v podjetju pogosto obravnavajo kot »sovražnike«, zato se do njih tako tudi obnašajo, saj predpostavljajo da ti želijo škoditi njihovemu podjetju. Torej karkoli naredijo, kar ni v skladu z njegovo predstavo, je zanj »ogrožanje« varnosti, njegovega »otroka«. Najbolj žalostna ugotovitev je bila ta, da je podjetje podjetniku pomenilo veliko več, kot njegovi »živi« otroci.
Tovrstni podjetniki so neprestano v stresu, njihovo zdravstveno stanje zelo niha, pogosto so prisotne težave in obolenja srca. Takšen pristop ni dober ne za podjetje, kakor tudi ne za podjetnika. Če podjetnik ne poskrbi najprej zase, potem mu slej ko prej zmanjka energije za podjetje. V kolikor želi obvarovati podjetje, potem mora biti sam dovolj »močan«, da ga lahko obvladuje.
Ti podjetniki vežejo nase vse pomembnejše aktivnosti podjetja. V primeru, da se njemu kaj zgodi, podjetje ne more normalno delovati, pomeni, da je njegovo dejanje popolnoma neodgovorno. Če sklenemo, lahko rečemo, da podjetniki, ki na podjetje gledajo, kot na svojega otroka, so v prvi vrsti neodgovorni do sebe in do podjetja.
Podjetnik starš zaposlenim
Druga zelo pogosta ugotovitev je bila, kjer direktor vzame svoje zaposlene za svoje otroke. Govorimo predvsem o socialnih podjetij, kjer je direktor pripravljen delati tudi namesto zaposlenih. Zaposleni ga v veliki meri izkoriščajo. In takšna podjetja nimajo dolge tradicije, oz. obstajajo tako dolgo, kolikor je podjetnik psihično in fizično še pri stabilnem zdravju. Tudi v tem primeru so ravnanja podjetnikov neodgovorna do njega samega, do podjetja in naročnikov. Takšna podjetja imajo tudi zelo malo stalnih naročnikov, saj le ti zelo hitro spoznajo, da se na njih ne morejo vedno zanesti.
